Nuša Ilovar

IZPLUTJE

Včasih res ne vem,
kaj še počnem na tem svetu.
Nekaj gnilega je v zraku.
Pomembnost časa je relativna.
Psiha je močna,
a čustva plešejo po svoje.
Včasih glava potrebuje tišino,
pa še tam ves čas piska.
Ravnodušnost je zataknjena
za egoizem ljudi.
Želim si splavati na površje,
a tokovi črnogledosti so takrat premočni.

OTOPELOST

Rada sedim med stenami
sama s seboj.

Čeprav v ušesa še udari
neprilagojeni hrup,
se počutim varno
v sozvočju svojega utripa.

Ne potrebujem bližnjih korakov
in, dragi moj, ne potrebujem
tvojih razmišljanj,
ki mi ližejo telo.

Moje želje so tope,
frigidne.
Ognja v notranjosti,
dragi moj, ni več.

Ni več nemira v telesu.
Zataknila sta se
nekje v preteklosti.

Zadovoljna sem
v svoji domačnosti,
v nemi belini,
po kateri, še vedno,
pohotne besede,
rišejo svoje sledi.