Nuša Ilovar

Rodila sem se v Ljubljani v letu petelina 1969 in kar nekaj let je bilo nekako moj dom stanovanje v trinajstem nadstropju v Šiški. Čeprav sem veliko časa prebila drugod, sem rada živela v tistem stanovanju. Lahko bi rekla, da sem čistokrvna Ljubljančanka, saj se še preveč rada vračam v rodni kraj. Zelo malo ljudi namreč ljubi mestno gnečo in tisto njeno hitrost življenja tako kot jaz. Vsi to bolj kot ne sovražijo.

No pa gremo od začetka. Že od rojstva imam cerebralno paralizo, ki me je priklenila na invalidski voziček. Zaradi prizadetosti sem bila s tremi leti hospitalizirana v Bolnico za predšolske invalidne otroke v Staro goro pri Novi Gorici, kjer sem bila do vstopa v osnovno šolo. Bilo je veliko joka, saj sem morala biti z doma. Tam sem bila tudi operirana in to na obeh kolkih, zaradi izpaha.

Sem fizično težji invalid z manj razločnim govorom, vendar sem duševno zdrava. V začetku je neki zdravnik moji mami dejal, da ne more ona namesto mene razmišljati. Kljub tako slabim predvidevanjem sem šla v šolo in osnovno šolo v Centru za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka v Vipavi končala skoraj z odliko, čeravno v šoli s posebnimi pogoji, ker v tistih časih invalidi žal še niso imeli možnosti obiskovati običajno osnovno šolo.

Po osnovni šoli zaradi moje telesne počasnosti in nerazumljivega govora nisem imela nobenih možnosti za nadaljnje šolanje. To si bom vedno štela kot pomanjkljivost. Na srečo ali nesrečo, kakor za koga, me takrat tudi v VDC Golovec niso sprejeli. Ostala sem doma, čeprav sem bila večinoma dneva sama, me to ni motilo. Veliko sem brala. Hkrati pa sem v sebi vedno bolj čutila željo po pisanju. Kajti že v šoli sem rada pisala. Začela s pisanjem kratkih zgodb. Občasno so katero objavili v reviji Antena. Približno 1989 leta pa sem začela pisati roman Strah pred samoto.

Ta roman sem pisala celih deset let, čeprav sem leta 1999 v pol leta napisala skoraj polovico romana ter ga tudi izdala, kot darilo za svoj trideseti rojstni dan. Kajti v sebi sem vedela, da že predolgo mečkam in nimam nič za pokazati. Istega leta sem bila v akciji revije Jana nominirana za Slovenko leta 2000 in zasedla drugo mesto.

Leta 2001 sem izdala prvo pesniško zbirko Klovnom življenja.

Tri leta za tem sem izdala drugo pesniško zbirko z naslovom Slike v mislih.

Malo sem se ubadala tudi z zakoni, ki se tičejo invalidov. Kajti država je delala pri nas, ki smo že od rojstva stoodstotni invalidi, precejšnje napake. Od avtomatičnega odvzema opravilne sposobnosti do podobnih stvari.

Leta 2005 sem za bogato ustvarjalnost na književnem področju prejela Savinovo priznanje, ki ga občina Žalec podeljuje za ugledne dosežke na področju kulture.

Leta 2007 sem izdala tretjo pesniško zbirko Igra usod.                                                Maja 2009 pa četrto zbirko Potovanje v globine.                                                 Istega leta sem dobila priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja Andragoškega centra Slovenije.           Januarja leta 2012 sem skupaj z Aleksandrom Cepušem izdala zgoščenko z mojo interpretirano poezijo in z njegovo improvizirano glasbo Ostrina utripa, ki je izšla pri založbi Slušaj najglasnije v Zagrebu.    Maja istega leta sem izdala svojo peto pesniško zbirko Šepet brezčasja, ki je izšla pri KuD-u Lema v Ljubljani.                    Novembra in decembra tega leta sva z Aleksandrom Cepušem izdala še dve zgoščenki z interpretirano poezijo ter glasbo in sicer Disco poetry ter Rock poetry, ki sta tudi izšle pri Zagrebški založbi Slušaj najglasnije, februarja 2013 pa še zgoščenko Rock v objemu usod.

Na Pesniške turnirju 2014 sem v zaključnem finalu prišla med prve tri.

Leta 2015 je izšla pesniška zbirka Vihravo ravnovesje. Konec istega leta je duet Lusier izdal album Čas na vrvici  z mojo uglasbeno poezijo.

 

Od leta 2001 sem članica literarnega društva v Celju. Članica sem tudi Glasbeno-literarnega društva Aletheia v Žalcu, pri katerem trenutno opravljam tajniška dela ter članica sem literarnega društva Gnezdo iz Slovenskih Konjic.                                                    Sem tudi med ustanovnimi člani revije Vpogled, ki izhaja v Žalcu.

Vsega tega pa ne bi dosegla brez pravih pogojev in predvsem brez podpore svoje mame.                                                       Da invalid lažje doseže svoje cilje mora imeti tudi pogoje, predvsem pa podporo staršev, sorodnikov ali prijateljev.                              In ne nazadnje mora invalid imeti REALNE cilje in MOČNO VOLJO, da jih doseže, da premaga vse ovire. Ne sme se vdajat obupu, vedno mora iskati tisto pravo pot, ki pelje naprej.

Invalidnosti se lahko navadiš, dokončno sprejeti pa je ne smeš NIKOLI!

Ljubim naravo, predvsem pa sem zaljubljena v morje, kjer si naberem največ nove energije.